V nasprotju z lanskoletnimi pričakovanji med oživitveno evforijo po pandemiji so makroekonomski obeti za leto 2023, milo rečeno, pesimistični. Ali bi na podlagi tega morali pričakovati široko razširjeno povečanje uveljavljanja zahtevkov in postopkov proti podjetjem zaradi insolventnosti? Glavni ekonomist skupine Jean-Christophe Caffet je pripravil nekaj odgovorov.
Kako se spreminjajo gospodarske priložnosti za leto 2023?
Leto 2022 se je končalo še posebej slabo, precej daleč od lanskoletnih pričakovanj med oživitveno evforijo po pandemiji. Makroekonomski obeti za leto 2023 so tako, milo rečeno, pesimistični. Večina predvidenih tveganj je utemeljenih, kar vzbuja zaskrbljenost glede še enega slabega leta za globalno gospodarstvo, zlasti evropsko, ki že stagnira, hkrati pa se srečuje z inflacijo, ki še vedno raste.
Centralne banke se želijo izogniti ponovitvi scenarija iz 70. let prejšnjega stoletja, zaradi česar so zagnale cikel zaostrovanja denarne politike. To se bo po njihovih trditvah končalo šele, ko se cene umirijo, čeprav bi bil makroekonomski davek lahko nova recesija.
Obdobja, za katera so značilni strožji finančni pogoji (zlasti tako veliki), skoraj vedno vplivajo na uveljavljanje zahtevkov. Predvsem pa to velja, če se takemu dogajanju pridružijo dejavniki, ki povečujejo pritisk na donosnost podjetij, kot so trenutno strmi dvigi (ali nenehno visoke ravni) cen vhodnih materialov in primarnih proizvodov, zlasti energije, v prihodnje pa morda tudi plač. Letna pogajanja, ki se izvajajo v razmerah polne zaposlenosti in pogosto dvomestne inflacije, ne puščajo veliko prostora za negotovost: stroški plač se bodo naslednje leto opazno povečali, pri čemer pa bodo med državami in dejavnostmi (jasno) očitne razlike. Poleg tega bodo tudi obresti občutno višje, dostop do bančnega kredita pa bo bolj omejen. Hkrati so denarni tokovi podjetij na koncu leta v veliko neugodnejšem položaju kot na začetku leta, zlasti v najbolj energijsko intenzivnih delih proizvodnega sektorja.
Ali bi v teh razmerah morali pričakovati povečanje postopkov zaradi insolventnosti podjetij?
»Paradoks« v zvezi s postopki zaradi insolventnosti, ki izhaja iz pandemije covida-19, naj bi izginil iz dveh ključnih razlogov. Prvi se nanaša na državno ukrepanje, ki je zaradi vrnitve inflacije in nasprotujočih si ciljev v primerjavi z monetarno politiko veliko bolj izpostavljeno pritisku kot pred dvema letoma. Čeprav je v najnaprednejših gospodarstvih proračunska podpora, ki je bila uvedena med pandemijo, prispevala k več kot 10 točkam BDP, so države v Evropi, razen Nemčije, zdaj previdnejše pri trošenju. Ukrepi za spoprijem z energijsko krizo (»tarifni ščiti« itd.) znašajo približno 3 točke BDP. Drugače povedano, pristop držav »naj stane, kar hoče« je zdaj očitno za nami. Drugi razlog se nanaša na naravo trenutne krize, ki se popolnoma razlikuje od zdravstvene krize: pandemija covida-19 je bila bolj ali manj začasen šok, ki je odpravil skoraj vse spremenljive stroške podjetij. Trenutna kriza pa je po drugi strani trajnejši šok, ki lahko na vseh področjih privede do večjih stroškov, ki jih država ne more v celoti pokriti.
V teh okoliščinah ni težko napovedati strmega povečanja števila postopkov zaradi insolventnosti podjetij v naslednjih četrtletjih. Proces normalizacije se je začel tudi v številnih državah, npr. Franciji, kjer je letos v prvih desetih mesecih prišlo do približno 50-odstotnega povečanja, zlasti v prometnem, distribucijskem in agroživilskem sektorju. Verjetno bi pretiravali, če bi rekli, da obstaja nevarnost, da bo prišlo do poplave postopkov zaradi insolventnosti in še toliko večjega »plimskega vala«, kot ugibajo nekateri komentatorji: prvič, javni organi pozorno spremljajo razmere in, drugič, zdi se, da bo možnost omejevanja porabe energije v zelo kratkem času opuščena. Kljub temu naj bi leto 2023 nakazovalo neko vrsto (ponovnega) zbliževanja mikro- in makroekonomije.
