S prehodom na električna vozila, ki je pod večjim drobnogledom kot kdaj prej, litij postaja strateška surovina ključnega pomena. Prvi rudnik litija v Franciji naj bi se odprl leta 2027. Kot baker in številne druge rudnine sta pridobivanje belih kovin in povpraševanje po njih močno odvisni od makroekonomskih gibanj ter globalnih priložnosti za rast.
Čeprav so cene večine belih kovin od začetka poletja padle, se cena litija drži in je še vedno visoka. Ta trend je zlasti pomemben, ker so kratkoročni obeti za sektorje (še zlasti za avtomobilsko industrijo), iz katerih prihajajo stranke, mešani.
AKljučna vloga, veliko povpraševanje in ponudba, ki ne dohaja povpraševanja
Litij je bistvena sestavina za razogljičenje gospodarstva: akumulatorji, ki se uporabljajo v električnih vozilih, so v glavnem izdelani iz belih kovin. Ta vir, ki ga je težko nadomestiti, je znova stopil v ospredje na začetku 21. stoletja zaradi izzivov, povezanih s hrambo energije. Ponudba je trenutno premajhna, da bi zadovoljila povpraševanje, ter je zaradi pomanjkanja naložb pod velikim pritiskom. Zahodna gospodarstva svojim rudniškim zalogam veliko let niso namenjala dovolj pozornosti. Poleg tega se zdi, da dejstvo, da države podpirajo sektor nizkoogljične mobilnosti, varuje litij pred nihanji globalne rasti. Nazadnje naj bi se srednje- in dolgoročno svetovno povpraševanje s prehodom na nizkoogljično družbo še naprej povečevalo.
Visokokoncentrirani viri in proizvodna veriga
V Argentini, Boliviji in Čilu je 58 % svetovnih virov litija, kar je veliko večja koncentracija kot pri drugih neplemenitih kovinah. Za primerjavo: 13 držav ima 75 % ugotovljenih svetovnih zalog bakra. Tudi globalno pridobivanje litija je zelo zgoščeno – pri tem prevladujejo Avstralija, Čile in Kitajska, trojica pa je leta 2021 pridobila 90 % vsega litija na svetu. Nižje je vrednostna veriga še bolj zgoščena: Kitajska je leta 2021 rafinirala 60 % svetovnega litija, poleg tega pa je na Kitajskem 77 % globalnih zmogljivosti za proizvodnjo baterijskih členov in 60 % svetovne proizvodnje baterijskih sestavnih delov.
Trenutni izziv je pridobiti in ohranjati znanje in veščine z visoko dodano vrednostjo, ki državi zagotavljajo industrijsko suverenost, podjetjem pa močno tehnološko primerjalno prednost.
Pri združenju evropskih proizvajalcev avtomobilskih in industrijskih baterij predvidevajo, da bo leta 2030 evropski baterijski trg vreden 35 milijard EUR, pri čemer bo več kot polovica te vrednosti odpadla na litij-ionske baterije. Čeprav je cilj Evrope postati samozadostna pri proizvodnji baterij do leta 2030, se pri tem ne bo mogla zanesti zgolj na nacionalne rudarske projekte. Srednjeročno se zdi, da bi bila lahko njen glavni adut Avstralija.
Negotovosti
Visoka nestanovitnost cen surovin, zlasti pa kovin, bi lahko vplivala na gibanje cen litija. To nestanovitnost je mogoče med drugim razložiti z negotovostjo pri povpraševanju,
ki je povezana s težavami kitajskega nepremičninskega sektorja. Ti zaviralni dejavniki bi lahko vplivali na nestanovitnost cen litija.
Poleg tega so rudarska podjetja v postopku vračanja k strategijam, ki temeljijo na vrednosti, in ne količini. Po povečanju donosnosti po zaslugi dviga cen v prvi polovici leta 2022 so padec cen kovin in visoki stroški energije rudarska podjetja primorali k zmanjšanju naložb. Posledično bi morala podjetja, ki se ukvarjajo z litijem, računati na ustrezne ravni cen, da lahko ohranijo donosnost, in hkrati v razmerah globalne recesije leta 2023 omejiti naložbe. Iskanje novih virov litija lahko traja od tri do pet let, prišteti pa je treba še dve do tri leta za pripravo procesa predelave rudnine; to bo srednjeročno neizogibno vplivalo na dobavljene količine.
Tudi morebitna podpora Kitajske baterijski industriji bi lahko povečala pritisk na proizvodne količine in povzročila dvig cen litija. Kljub pesimizmu glede gospodarskih obetov na Kitajskem odločnost države, da obdrži primerjalno prednost v segmentu litij-ionskih baterij, ni vprašljiva. Če Kitajska vzpostavi finančni vzvod, s katerim bi podprla sektor litij-ionskih baterij, bo to privedlo do spontanega povečanja povpraševanja.
Na koncu pa obstaja še veliko negotovosti glede sektorja litija v Evropi. Prepoved prodaje vozil z motorji z notranjim zgorevanjem, ki naj bi začela veljati leta 2035, temelji na nezrelih programih ponovne industrializacije, tj. rudarskih projektih in ogromnih tovarnah. Rudarski projekti v Evropi lahko doživijo veliko nasprotovanje, kar povečuje pritisk na proizvajalce avtomobilov in njihovo odvisnost od držav, ki pridobivajo litij in izdelujejo baterije. Srednjeročno to pomeni, da bo obstajala večja občutljivost za krize v dobavni verigi, vključno z logistiko, med rudniki in proizvajalci baterij.